🌿 »Prišla sem na oddih. Odhajam z novim tempom življenja.«
To ni bil velik načrt — le kratek pobeg na obalo, stran od službenih e-poštnih sporočil in nenehnih obvestil. April se je zdel pravi čas. Ne prevroče, ne preveč ljudi. Sobo v Hotelu Tomi sem rezervirala spontano, pritegnila sta me pogled na morje in tišina, ki jo hotel obljublja. Kar nisem pričakovala, je bilo, kako hitro me je ta kraj umiril — na najboljši možen način.
Tako je potekal en dan. Morda se boste v njem našli tudi vi.
08:12 – Pogled
Nisem si nastavila budilke. Ni bilo treba. Sončna svetloba skozi zavese in oddaljeno oglašanje galebov sta zadostovala. Zagrnila sem zavese in samo stala tam. Pod menoj: strehe s strešniki, oljke, in naprej, sijoča mirnost Jadrana. Mislim, da še nikoli nisem tako dolgo gledala v »nič« — in se pri tem počutila tako polno.
09:20 – Zajtrk, nežno
Zajtrk v Hotelu Tomi ni hitenje. Ni samopostrežna vojna. Je panoramsko okno, kava, ki jo zares okušaš, in lokalni sir z medom, ki ga ne pozabiš. Vsi so oblečeni udobno. Brez naglice. Le tihi šum zadovoljstva.
Par poleg mene je načrtoval pohod. Starejša gospa je pisala razglednice. Jaz sem samo opazovala, kako se barve zaliva spreminjajo.
11:00 – Obalna pot
Sledila sem portoroški promenadi do Pirana, ob tem srečevala tekače, kavarne, ki so pripravljale kosila, in tu in tam sprehajalca psa, ki se mi je nasmehnil, kot da deliva skrivnost. Sonce je grelo, a ni žgalo. April ti dovoli gibanje brez potenja.
Tartinijev trg je bil živahen, a ne hrupen. Naročila sem čaj in sedla v tišini. Ljudje so pohajkovali, golobi so se razkazovali, deček je z nepopisnim veseljem lovil milne mehurčke. Bilo je kot popolna evropska razglednica — le da sem bila v njej jaz.
14:15 – Oljčni nasadi in nepričakovana umetnost
Osebje v Hotelu Tomi mi je predlagalo obisk kiparskega parka Forma Viva v Seči. Nisem vedela, kaj pričakovati, a tisto, kar sem našla, je bilo… poetično. Ogromne kamnite skulpture, razporejene po hribčku z razgledom na morje. Brez ograj. Brez množice. Samo umetnost, veter in prostor.
Na poti nazaj sem naletela na majhno družinsko oljčno trgovino. Poskusila sem nekaj pikantnega in pristnega. Kupila sem dve steklenici. Verjetno ju nikoli ne bom uporabila — sta spominek okusa.
17:40 – Miza v COB
Večerja tistega večera je bila nekaj posebnega. Uspelo mi je rezervirati mizo v restavraciji COB, ki se ponaša z Michelinovo zvezdico in leži v pobočju nad Portorožem. Ambient je bil minimalističen, prefinjen, skoraj meditativen — kot da je hrana edina stvar, ki šteje.
Ni bilo menija. Samo zaupanje. Sezonski degustacijski meni, pripravljen iz lokalnih sestavin, postrežen kot umetniško delo, vsak hod pospremljen s skrbno izbranimi slovenskimi vini. Nisem fotografirala. Samo prepustila sem se — okusom, ki so se razvijali počasi, zgodbam, ki so jih pripovedovali tekstura in vonj.
Ob zadnjem grižljaju nisem več razmišljala o sestavinah ali zvezdicah ali vodnikih. Bila sem samo še mir. Zadovoljna. Hvaležna.
21:00 – Ne konec, le tišina
Brez klubov. Brez poznih dram. Samo sprehod nazaj do sobe. Skodelica zeliščnega čaja. Sijoči Portorož v daljavi. Moj telefon je večino dneva ostal v predalu.
In takrat sem dojela: to ni bil samo dopust. To je bila ponovna naravnava.
April na obali te ne zabava. On te uravnovesi.
